košarkarska oprema in igralna mesta
1IGRALNA MESTA
Vloge košarkarjev v moštvih so se razvile samodejno skozi čas in potrebe v košarkarski igri. To pomeni, da položajev igralcev ne določa noben pravilnik, ampak zgolj potreba oziroma taktična zamisel igranja. Poznamo tri osnovne igralne pozicije, ki jih uporabljajo moštva – to so branilci, krila in centri. Natančneje jih lahko uvrstimo v pet pozicij, ki jih poleg imena označujemo tudi s Števili:
- 1. Organizator (angleško: Playmaker ali Point guard); številka ena ali enka – branilec, ki je zadolžen za vodenje žoge v napad, s prodiranjem ali podajami razigrava preostale soigralce;
- 2. Branilec (shooting guard); številka dve ali dvojka – strelec, v napadu zadolžen za mete na koš od daleč, v obrambi po navadi zadolžen za najboljšega nasprotnikovega strelca;
- 3. Krilo (small forward); številka tri ali trojka – igralec, sposoben zadeti tako od daleč kot tudi prodreti pod koš, v obrambi zadolžen tako za skakanje za odbitimi žogami kot oviranje prodirajočih ali odvzem njihove žoge;
- 4. Krilni center (power forward); štirica – imenovan tudi mali center, igra obrnjen s hrbtom proti košu v igri eden na enega, obratno v obrambi, igra večinoma pod košem, vendar je zmožen zadeti tudi mete dlje od njega;
- 5. Center (center); petka – igralec, ki svojo višino in moč izkorišča za igro pod košem tako v napadu kot v obrambi.
Opisana igralna mesta veljajo za igralce, košarkarje, nikjer pa ne obstaja pravilo, da mora posamezno moštvo imeti ravno takšno postavo na igrišču. Postava ekipe se lahko spreminja sproti glede na trenutne igralne zahteve ali zmožnosti moštva. Košarkarski trenerji lahko prilagajajo ekipo, ki jo vodijo glede na svoje taktične poglede na igranje košarke ali pa glede na sposobnosti prilagoditve posameznih košarkarjev. Tako je zelo pogosto uporabljana sprememba na primer ta, da si branilca menjata vlogi pri organizaciji napada. Možne so tudi številne različice prilagoditve postave, tako se lahko pohitri igra z uporabo dodatnega branilca namesto enega od centrov ali obratno, igra se bolj na moč in višino s postavitvijo dodatnega centra. Vse različne možnosti se uporablja v namen iskanja najboljše možne postave oziroma peterke, ki bi bila sposobna zadati trenutnemu nasprotniku kar največjo možno škodo v smislu doseganja čim večjega števila točk.
Veliko je odvisno od sposobnosti posameznih igralcev, da poleg igre v svoji osnovni poziciji lahko učinkovito odigrajo tudi vlogo na drugem igralnem mestu. Dober pokazatelj primera je na primer igralec, ki v svoji poziciji centra velja za odličnega za igro pod košem, če pa njegov učinek strmo pada z oddaljenostjo od koša, potem velja zanj naziv tipični center. Če pa center lahko dosega točke tudi z oddaljenimi meti Žoge, potem zanj velja, da je bolj prilagodljiv oziroma popolnejši košarkar in je v taktičnem smislu bolj uporaben za ekipo in njenega trenerja, ko ta išče čim večje število možnih taktičnih variant za igralno postavo peterke.
2KOŠARKARSKA OPREMA
Osnovna, oziroma najnujnejša oprema za igranje košarke, sta teren, igrišče s košem in posebej za ta šport značilna žoga za košarko. Za igranje na višji, tekmovalni ravni, je zahtevana še dodatna, spremljevalna oprema. Tako je potrebna ura za merjenje igralnega časa skupaj z zaslonom za njegovo spremljanje, zraven je še značilna opozorilna sirena, ki opozarja na iztek dovoljenega časa za posamezni napad. Potem je tu še tabla oziroma osrednji podatkovni zaslon za spremljanje rezultata in po možnosti statističnih podatkov, s katerimi se lahko sproti spremlja dosežke posameznih košarkarjev.
Igralni teren
Glavna članka: košarkarsko igrišče in koš.
Prostor za igranje košarke vsebuje igralno polje, igrišče, ki se v košarkarskem Žargonu imenuje parket, ter na obeh skrajnih koncih tega polja nameščena koša.
Igrišče
V mednarodni košarki je v regularni rabi igrišče po stardnardih organizacije FBEI, ki meri v dolžino 28 metrov, v širino pa 15 m. V ZDA so igrišča za meter daljša (29 x 15 m), takšna kot so po predpisih v njihovi najvplivnejši ligi, v NBA. Za igralno podlago se večinoma uporablja leseni parket. Bili so sicer poskusi z uporabo modernejših materialov, predvsem iz umetnih mas, vendar se je klasična podlaga obdržala zaradi svojih primernih značilnosti, predvsem oprijema in odboja.
Koš
koš in njegove mere
Glavni cilj igralcev je zadeti koš. Ta se skozi zgodovino, razen povsem na začetku, ne spreminja. Napredoval je od navadne košare za sadje do tega, da so mu odstranili dno. Potem ko so lahko dobili žogo skozenj, so kmalu ugotovili, da bi bilo bolje, če bi imel mehke stranice, da bi bilo varneje ob dotikih z njim. Tako je koš povsod, kjer se igra košarko, isti, poleg ogrodja, na katerem je nameščen, ga sestavljajo še tabla, kovinski obroč in že omenjena mrežica. Prav tako je standarizirana tudi njegova namestitev, obroč je vedno od tal oddaljen točno 3,05 metra. Postavljen je na sredino po širini, pomaknjen od zunanjega roba igrišča 1,2 m znotraj vanj. Ker so mere in namestitev koša vedno in povsod enake, bi že premik za nekaj centimetriov imel za strelce zelo negativne posledice.
Žoga za igranje košarke
Standardna žoga pri košarkiGlavni članek: košarkarska žoga.
Za igranje košarke se uporablja za ta šport značilno žogo, ki je napihljiva, izdelana ali iz gume, ali sintetičnih kompozitov, ali pa tradicionalno iz ustnja. Značilnosti košarkarske žoge sta še njena prepoznavna oranžno–rjava barva in njena groba površina, ki zagotavlja boljši oprijem za roko, ki jo drži. Površina krogle je skoraj vedno deljena z »rebri«, ki so potisnjeni pod njeno površino v različnih konfiguracijah in so po navadi v kontrastni barvi. Oranžna površina s črnim rebri in zraven dodan logotip je tradicionalna oblikovna shema, poznamo pa še številne druge kombinacije, ki se prodajajo v različnih barvah.