mozartovo življenje kot odrasel
Pariško potovanje 1777-1779
Leta 1777 je Mozart dal odpoved in se odpravil na potovanje proti Augsburgu, Münchnu, Manečemu in Parizu, da bi našel boljšo zaposlitev. Ker Leopold od nadškofa ni dobil dovoljenja, da spremlja svojega sina, je z njim na pot odšla mati. V Mannheimu se je Mozart srečal z orkestrom, ki je bil takrat eden najboljših v Evropi. Poleg tega je spoznal glasbeno družino Weber in se zaljubil v Aloysio Weber, eno od štirih hčera in obetavno pevko. Ko v Mannheimu ni uspel najti primerne zaposlitve, se je marca 1778 odpravil naprej v Pariz. V odsotnosti finančno in družabno veliko spretnejšega očeta je bil tu še manj uspešen; čeprav je uspel organizirati nekaj koncertov, mu ni uspelo narediti preboja v priljubljenosti in je pogosto naletel na hladen sprejem. Kmalu je zašel v finančne težave, nato pa ga je nepričakovano doletela še osebna tragedija: 3. julija 1778 je po kratki bolezni umrla njegova mati. Septembra se je Mozart tako odpravil iz Pariza nazaj proti Mannheimu, medtem pa je njegov oče v Salzburgu uspel zanj izboriti bolje plačan položaj na salzburškem dvoru. Wolfgang je še vedno upal, da bo uspel dobiti službo izven Salzburga, zato se je obotavljal v Mannheimu in Münchnu, vendar brez uspeha. Poleg tega mu je Aloysia Weber ob ponovnem srečanju dala jasno vedeti, da je ne zanima. Januarja 1779 se je Mozart tako vrnil v Salzburg in prevzel službo dvornega organista in koncertnega mojstra pri salzburškem nadškofu za precej boljšo plačo. Kljub temu ni bilo njegovo nezadovoljstvo s Salzburgom nič manjše in si je še vedno želel mesto zapustiti. Na začetku leta 1781 je dosegel precejšen uspeh z opero Idomeneo, ki je bila uprizorjena v Münchnu, kar mu je povrnilo samozavest in ga utrdilo v prepričanju, da želi biti operni skladatelj.
Odhod na Dunaj in odločitev za samostojnost
Leta 1781 so na Dunaju potekale slovesnosti ob kronanju cesarja Jožefa II., ki jim je prisostvoval tudi salzburški nadškof Colloredo. Mozart je bil poklican na Dunaj kot nadškofov uslužbenec, toda kmalu sta skladatelj in njegov delodajalec prišla v konflikt. Mozart je nadškofu zameril, da ga obravnava kot navadnega uslužbenca, in menil, da ne spoštuje dovolj njegovega talenta. Spor se je hitro stopnjeval, dokler ni maja Mozart ponudil odpovedi. Sprva je nadškof ni želel sprejeti, nato pa jo kak mesec kasneje le je; Mozarta je odslovil dobesedno z “brco v zadnjico”, ki jo je dal nadškofov komornik, grof Arco.
Mozart se je tako znašel na Dunaju sam in brez zaposlitve, toda trdno odločen, da v mestu ostane in poskuša preživeti kot samostojen skladatelj. Ta korak je bil precej revolucionaren – do tedaj so skladatelji vedno iskali zaposlitve ali vsaj mecenstvo pri bogatih pokroviteljih, in se niso preživljali sami. Odločitev, da ostane na Dunaju, je bila toliko težja tudi zato, ker ji je njegov oče popolnoma nasprotoval. V celi vrsti pisem je poskusil sina prepričati, naj se vrne v Salzburg, toda le-ta je bil trdno odločen, da se zoperstavi tako zatiralskemu delodajalcu kot tudi avtoritativnemu očetu.
Prva dunajska leta
Dunaj je bil ob koncu 18. stoletja glasbena prestolnica Evrope in priložnosti za nadarjene glasbenike ni manjkalo. Mozart jih je hitro izkoristil in postal zelo uspešen: zaslovel je kot izvrsten pianist in skladatelj, kar mu je omogočilo, da je organiziral cikluse abonmajskih koncertov, na katerih je dirigiral in igral svoja lastna dela. Poleg tega so začela prihajati tudi naročila za opere, njegovo najljubšo obliko. Poleti 1782 je bila krstna uprizoritev opere Beg iz seraja v nemškem jeziku, ki je doživela izjemen uspeh in dokončno utrdila Mozartov sloves kot skladatelja.Constanze Mozart, portret iz leta 1782
Medtem ko je bil v sporu z nadškofom Colloredom, se je Mozart vselil kot podnajemnik k družini Weber, ki je prišla živet na Dunaj iz Mannheima. Mozartova prejšnja ljubezen, Aloysia, je bila sedaj poročena, toda Mozart se je kmalu začel zanimati za tretjo od štirih hčera, Constanze. Naslednje leto poleti, kmalu po triumfalnem uspehu z Begom iz seraja, se je par, ob nejevoljni privolitvi Leopolda Mozarta, poročil v dunajski katedrali sv. Štefana. Par je imel v devetih letih zakona šest otrok, od katerih sta le dva preživela otroška leta. Prvi obisk mladoporočencev v Salzburgu leta 1783 ni uspel zbližati Wolfganga z očetom in sestro, ki sta Constanzo sprejela dokaj hladno. Ob tej priložnosti je sicer nastala Maša v c-molu, eno najpomembnejših Mozartovih liturgičnih del.
Po vrnitvi na Dunaj je Mozart spoznal Josepha Haydna in skladatelja sta kmalu postala dobra prijatelja. Haydn je ob neki priložnosti povedal Leopoldu Mozartu, da je njegov sin “največji skladatelj, kar jih pozna”.
S koncerti, naročili za skladbe in poučevanjem je Mozart v svojih prvih dunajskih letih zaslužil toliko, da sta si s Constanze privoščila dokaj razkošen življenjski slog; preselila sta se v veliko stanovanje s služabniki, kjer je imel Wolfgang izvrsten, drag klavir, kupil pa je tudi biljardno mizo. Uživala sta tudi v druženju in zabavah s prijatelji, Mozart pa je še posebno imel rad draga in razkošna oblačila ter lasulje.
Leta 1784 je Mozart postal prostozidar, kar je kasneje pomembno vplivalo na njegovo življenje, pa tudi glasbo.
Mozartove zdravstvene težave
Mozart je bil večkrat bolan, vendar se je zanj najtežje obdobje pričelo po letu 1778. Takrat mu je umrla mati, pogosto so pričela nastopati obdobja z depresijami , sledila so obdobja povzdignjenega razpoloženja, ko je v navalu izredne produktivnosti, ustvarjal svoja najboljša dela. Doživljal je hude psihične stiske v katerih so se rojevala velika glasbena dela, opere, simfonije, koncerti, orkestralna glasba. Zadnjo trimesečno depresijo je preboleval leta 1791 in konec istega leta tudi umrl.
1786-1787
Po letu 1782 se Mozart ni dosti posvečal operi, saj je bil bolj osredotočen na klavirske koncerte in solistično kariero. Leta 1785 pa je spoznal italijanskega pesnika in libretista Lorenza da Ponteja in med njima je kmalu prišlo do plodnega sodelovanja. Naslednje leto je bila na Dunaju premiera Figarove svatbe, ki je bila zelo uspešna, še večji uspeh pa je doživela v pragi. To je Mozarta in Da Ponteja spodbudilo k ustvarjanju nove opere: leta 1787 je bila tako v Pragi krstna uprizoritev Don Giovannija, ki je bila triumfalen uspeh, manj toplo pa jo je sprejelo dunajsko občinstvo. Obe operi spadata med največje opere vseh časov, in med Mozartova najpomembnejša dela ter se od njegovih oper danes največ izvajata.
Konec leta 1787 je Mozart dobil stalno zaposlitev na cesarskem dvoru kot “komorni skladatelj”, vendar je bila njegova naloga zgolj pisati skladbe za dvorne plese. Njegov komentar je bil, da je “plačan preveč za to, kar dela, in veliko premalo za to, kar bi lahko delal”. Čeprav je bila plača razmeroma skromna, je v kasnejših letih postala za Mozarta pomemben vir dohodka.
Leta težav 1788-1790
Po letu 1788 se je Mozartovo finančno stanje začelo slabšati. Po letu 1786 ni več pogosto nastopal na koncertih, kar je bil prej pomemben vir dohodkov. Poleg tega je bil čas za glasbenike na splošno neugoden, saj je bila Avstrija v vojni in je aristokracija imela manj sredstev in časa, ki bi jih lahko namenila kulturi. Mozart se je preselil v predmestje Dunaja in skušal živeti skromneje, toda kmalu je bil prisiljen v to, da je moral prijatelje prositi za posojila – najbolj znana so njegova moledujoča pisma prijatelju prostozidarju Michaelu Puchbergu. V tem času je bil Mozart tudi manj ustvarjalen, vseeno pa je nastalo nekaj njegovih največjih del: simfonije št. 39, 40 in 41 (vse tri v času nekaj mesecev) in opera Cosí fan tutte. Da bi izboljšal finančno stanje in poiskal kakšno novo zaposlitev, je skladatelj šel na potovanje v Leipzig, Dresden in Berlin, ter kasneje v Mannheim, vendar brez večjega uspeha.
Zadnje leto 1791
Leta 1791 se je Mozartova situacija naposled začela nekoliko izboljševati. Kaže, da se je uspel rešiti nekaterih dolgov, poleg tega pa je dobil nov ustvarjalni zagon. Začel je sodelovati z gledališčnikom Emanuelom Schikanederjem, ki je napisal libreto za Mozartovo zadnjo opero Čarobna piščal. Opera, ki je sicer bistveno drugačna od Mozartovih prejšnjih, je doživela velik uspeh. Pred tem je v Pragi doživela krstno uprizoritev še opera La Clemenza di Tito, napisana za kronanje novega cesarja Leopolda II. Poleg tega je v tem letu nastal Koncert za klarinet in orkester ter številna druga dela. Sredi leta je dobil tudi naročilo za posmrtno mašo – Rekviem, ki pa je ni uspel dokončati.
Septembra 1791, medtem ko je bil v Pragi, je Mozart zbolel. Nekaj časa je še delal; konec meseca se je tako udeležil krstne uprizoritve Čarobne piščali na Dunaju. Konec novembra se je njegovo zdravje bistveno poslabšalo, tako da je obležal. Mučile so ga otekline, bolečine, in napadi bruhanja – vendar je ostal do konca osredotočen na Requiem in njegovo dokončanje.
5. decembra 1791 ob enih zjutraj je Mozart umrl, star 35 let. 6. decembra je bil pokopan na pokopališču St. Marx. Pogrebnega obreda se je verjetno udeležilo manj kot deset ljudi. Pokopan je bil v skupnem grobu, v kakršne so navadno pokopavali reveže, na njegov grob pa niso postavili niti križa, tako da pozneje njegovih posmrtnih ostankov ni bilo nikoli več mogoče najti. Kljub skromnosti in anonimnosti pogreba Mozart ni umrl pozabljen in osamljen; slovesnosti v njegov spomin na Dunaju in v Pragi je obiskalo veliko ljudi, prav tako pa je vladalo veliko zanimanje za njegova dela, ki se je nato le še povečevalo.
skladba:
Wolfgang Amadeus Mozart: Čarobna frula, Arija kraljice noći – Bing video